PRAVLJICE IZ LUKE, Hiša poezije

Luka Vasle je velik del svojega opusa dal svetu na ogled v Hiši poezije. Hiša v sebi skriva večino že objavljene in velik del drugje še neobjavljene poezije. Kakšna od pesmi sama po sebi ni razumljiva, avtor pa ne želi, da se bralec sprašuje, kaj je pesnik s pesmijo hotel povedati. Še manj si želi, da bi literarni zgodovinarji čez 100 let odkrivali, ugotavljali in “ugotovili”, kaj je pesnika gnalo, da je napisal določeno pesem. Njihovi izsledki bi lahko našli pot v učbenike in drugo strokovno literaturo,  osnovnošolci, dijaki in študentje primerjalne književnosti pa bi se potem morali mučiti s poslušanjem in učenjem dejstev, kaj da je pesnik hotel povedati, pravih okoliščin, ki so botrovale rojstvu določene pesmi, pa v resnici ne bi poznal nihče. In tega pesnik noče. Profesor Vasilij Lukanc, eden vidnejših literarnih analitikov novejšega časa, vam v Hiši poezije razkriva, kaj se je kdaj podilo po pesnikovi glavi. On ve.

 

IZ STRASTI

 

Življenja ni zame brez mojega LUKA,
ga ljubim globoko in strastno iz srca,
vrli ta Ptujčan vsak dan me zasuka,
njegovim se čarom vsaka preda!

.

Sama s strastjo sem si vedno ga vzela,
predal se je, hotel nikoli ni nič,
vedno dobila sem več kot bi smela,
saj vendar bila radoživ sem deklič!

.

Z LUKOM vedno sem slo si tešila,
nikoli me motil njegov ni zadah,
pogosto sem rada se z njim pregrešila,
opravila z njim sem vedno na mah.

.

V kuhinji nekega dne ga zagledam
razvnel me njegov okrogli je stas,
dala priložnosti nisem besedam,
prehitro kosila se bližal je čas.

 

Zgrabim ga nežno, na pult zavalim ga,
suknjič mu slečem rožnato rdeč,
nad njim razprostrem se oblastno kot sfinga
vonj mi zaveje njegov preko pleč.

 

Gladka podoba srce mi poboža-
nežno okrogel, a hkrati surov,
od vsega se lepega ježi mi koža
spravlja ob pamet lik me njegov.

 

V krču omame pogled se stemni mi,
nož gromozanski v navalu strasti
pograbim, zasekam v ekstatični plimi,
glava njegova se razpolovi.

 

V hipu usodnem, ko to sem storila,
lica zalije mi solz bridkih tok,
hkrati zagrabi užitkov me sila,
ko bridko rezilo drsi skozi sok.

 

Bolj ko sem rezala, bolj sem jokala
pekle neznosno so me oči,
sem ga razkosala in sesekljala
prvotne imel on oblike več ni!

 

LUKA pod mano bil je zdaj kupček,
pogled mi od zgoraj podžigal je strast
na južino kmalu prišel bo moj ljubček,
že v ponvi razgreti cvrčala je mast.

 

Južine prave brez LUKA ni s Ptuja
zdaj vsem je že jasno – to ptujski je LUK,
za slastno je jed čebula pač nuja,
brez nje bi življenje navaden bil dolgčas!

 

 

VOZNIK!

Ko buljiš v telefon med vožnjo,
okolici predstavljaš grožnjo!

 

Glej naprej in glej na cesto,
tam mislim in očem je mesto!
Kaj se vraga bo zgodilo,
če usrano sporočilo
šele čez čas prebereš ali spišeš?

 

Morda pa z Zemlje ne izbrišeš
kakšnega otroka, dveh,
ker ni se zdel ti velik greh
kasneje SMS prebrati
in odgovor v miru dati.

APEL

Vasle, poet krepkó še živ,
visoko raščen, dokaj siv,
gozdarske stroke inženir,
idej, humorja, rime vir,
praktičen, marljiv, pošten,
od izkušenj pregneten,
iščem službo, iščem delo!

 

Že leto kmalu bo debelo,
odkar sem znašel se na cesti
s pogodbo iztečeno v pesti.
Takoj v lov sem se podal,
ne bom se kar tako predal,
hitro našel službo bom, sem rekel,
razpisom sem naproti stekel.

 

Mesecev devet že tečem,
dolga pot, lahko vam rečem,
in prazen tek človeka utrudi,
odsotnost zmage stiska grudi.
Če kje je kak delodajalec
delavca iščoč, te prosim, bralec,
posreduj mu sporočilo,
kje našel delovno bo silo!

P.S. Saj vem, zelo je pesem všečna,
se vedra zdi in ne nesrečna.
A všeček ni, kar si želim,
zadrži ga, le kaj naj z njim?

 

POSLANICA 2016

Dragi sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje, sokrajani, sodržavljani, sozemljani!

 

Mir v srcu, Mir v svetu!
V ravnokar prispelem letu
obilno Sreča naj priteka,
Ljubezen naj izdatno seka!

 

Srečno leto vsakomur želim,
vsakomur, ki z njim si svet delim
ne glede na barvo kože,
naj Chang je, Sang, Ngoma, Jože,
Bharata, Kwama ali Jim,
važno ni, je z njo al z njim
Mustafa, Sergeya, Nathan,
Kiyoko, Nives ali Zlatan.

 

Vsem, ki dom in mir so sanje,
ki sploh morda ne vejo zanje,
naj leto novo mir prinese,
da s smehom vsak naprej ozre se!

 

Hudobne, lakomne in zle
izrodke ljudske rase vse
strela naj mogočna skuri,
na Zemlji vsem se rajske duri
odpro naj že v življenja uri,
da ne začno se več nebesa
šele z odhodom iz telesa!

 

KRALJICA FLORE

Trač je in navadna fama,
da vse, kar da nam, je omama!
Papir in platno pa gorivo,
zdravila, olje, tudi pivo,
špago, kreme in obleko,
zelo kakovostno opeko,
poleg še zdravilne čaje –
vse nam to konoplja daje!
Če lev lahko je kralj živali
in raja zanj so vsi ostali,
dolžnost je naša, ne pravica,
nazivat` jo rastlin kraljica!

 

Naj živi konoplje rodnost,
bleščeča njena je prihodnost!

 

MAJSKO JUTRO

Bilo je čudovito jutro v maju,
ko se pesem ptic razlije po dehtečem gaju,
ko s sijem bisernim se utrne rosa,
iz meglice stopi ona – bosa!

 

Ko v tančico se prozorno le odeta
kot prikazen iz nebes vzeta
pravljično kot vila spušča mimo,
za hip utonem pod srca udarcev plimo.

 

Molče obstanem ust odprtih,
vkopan stojim oči v njo uprtih.
Sanjske prsi, stegna, rosni gležnji,
boginjo vprašam v zamaknjenosti nežni:

 

Kam, dekle božansko, v tem jutru krasnem,
ko dan prebuja se v ptice petju glasnem,
ko ni zlato sonce dneva še zbudilo?
Srat grem, je dekle odgovorilo.

DILEMA

O prijateljica voda,
misel nate um mi gloda!
Prijateljica te naslavljam,
prisotnost tvojo blagoslavljam,
saj življenja ni brez vode!
A v istem hipu dejstvo zbode,
da le, kjer hočeš, blagor daješ!
Svetu temelje zamaješ,
ko v nenormalnih količinah
prihrumiš in v globočinah
življenja jemlješ, trosiš smrt,
nazadnje kot mrtvaški prt
se čez krajino razgrneš,
v struge dolgo se ne vrneš…
Vse to me bega in ne vem,
če ti prijateljica reči smem!

 

Včasih si deroča, smrtna,
takrat si kot pošast požrtna,
a drugič mirna in počasna
rodna delaš polja krasna.
Lahko si slana, mineralna,
gazirana ali termalna,
včasih rečemo ti kisla,
marsikdo te táko čisla,
v jezerih in rekah sladka,
trda v zimi, zdrsno gladka,
čeprav tekoča, tudi trda,
ko pritečeš izpod brda,
kot deževnica pa mehka,
brezvezna po okusu, plehka.
Tiha ti bregove dereš,
v stroju cunje nam opereš,
telesa žejna nam napajaš,
nas ogrevaš in ohlajaš,
goniš nam turbine pridno,
da črno noč napraviš vidno …

 

Včasih s tabo je težko,
a brez tebe ne bi šlo!
Več tisoč ti imaš obrazov,
botra zmag si in porazov,
a več dobrega kot zla prinašaš,
s koristmi škodo vso prekašaš.
Si, čeprav kdaj samosvoja,
zato prijateljica moja!

 

Kljub aktom tvojim krutim
tako na vodi čutim!

VABILO

Dragi Luka, moj prijatelj,
debate vinske predlagatelj!
Se tvoj mi predlog res dopade ,
čeprav natakarice mlade
v kavarni tej »odprto vino«,
to vsem dostopno tekočino,
razumejo povsem drugače
kot nam, plebejcem, je domače –
če so buteljke že odprte
ali zate jih odprejo,
deci vina žlahtne trte,
ki gasi ti pivsko žejo,
belo, rdeče al’ penino
nazovejo »odprto vino«!
Z nazivom pa ni cena skladna,
prav buteljčna je, paradna!
Ko znesek vidiš tam pod črto,
se velik zdi za vino odprto.

 

»Dekle, je res bilo odprto
vino to, ki sva ga žrla?«
»Seveda, saj sem ga odprla!«

 

Luka Vasle nas pri tej pesmi z uvodom sprva zmede – mar pesnik nagovarja samega sebe in se sam s sabo bori s skušnjavo ob misli na samogovor ob žlahtni kapljici? Govoreči jaz navidezno obvladuje in nadzoruje povsem lastno psihično notranjost in v sebi dopušča delovanje nečesa nepresvetljenega in iracionalnega, čemur naj bi se nazadnje tudi prepustil kot močnejšemu, četudi to ni. Izkaže se, da ne gre za monolog, temveč za odgovor Luku E., pesnikovemu dragemu prijatelju. Nobenega dvoma ni, da ga je le-ta povabil na ponovni klepet ob kapljici v znano in uglajeno kavarno v domžalski kulturni četrti, kjer sta konec leta 2015  že bila, pesnik pa je dvom o smotrnosti in racionalnosti  ponovitve srečanja na taisti lokaciji izrazil skozi lirični opis izkušnje, ki sta jo na lastnem grlu, lastni denarnici in na lastna ušesa tam skupaj doživela.

 

SREČA

Sem nekega dne v nebo se ozrl,
pogled sem v ptico nad sabo uprl,
nad mano svilena so krila zaplala
in hip je zatem se v oko mi posrala.

 

Me smeh ni popadel ne solze oblile
in niso prevele morilske me sile!
Ptice lepo naj in mirno živijo,
Vesel sem, presrečen,  da krave ne letijo!

NAPREJ!

Želim v laseh ti vetra mnogo,
na vseh področjih dober tek,
začrtano premagaj progo,
ko z bremenom greš v breg!

 

Naj trden bo naprej korak,
pade vsaka naj ovira,
s poti umakni kamen vsak,
če bil lahko bi vir nemira.

 

Ne oziraj se nazaj,
pred tabo je, ne zadaj maj!
Da srečna v novi boš pomladi
vdajam se globoki nadi!

 

Naprej!  je pesem, ki jo je Vasle leta 2007 posvetil prijateljici, ki so jo obhajale mračne misli.

 

                                                                                                              REKA

Velika škoda se mi zdi,
da preden se zares spoznava
začetku konec naredi
nepremišljena izjava.

 

Za naju to preskus je prvi-
pasti al΄ obstat na brvi!
Če takoj že poči brv,
nekje v temelju je črv.

 

Če je, je možno ga ubiti
ali pa živet pustiti,
se brvi raje izogniti
ter sam ob reki dalje iti.

 

V pesmi Reka Vasle opisuje, kako se mu zdi velika škoda, da bi padel z mostu samo zato, ker je nekaj rekel. Subjektivnost in metaforičnost trenutka, ko razglablja o trdnosti lesa, ki jo lahko  ogrozi ličinka kakšnega od lesnih škodljivcev, nam percepcijo zloma mostu približa divergentno v smislu že videnega.

OTOK ZAKLADOV

Ni dan minil brez misli nate,
naj gledal sem galebov jate,
iskal morda mornarje brate
ali pral edine gate.

 

V iskanju diamanta zate
razril sem vse sipine zlate,
srečval podgane sem kosmate,
kače, pajke, ribe, skate…

 

Prišel sem do modrine krasne,
ni turkiz in ne safir,
na njej sledi so boja jasne-
zbledel jo je morjá nemir.

 

Pri gornji pesmi ni jasno, za kaj gre. Razbrati je moč edinole šibko založenost s spodnjim perilom in kraj dogajanja. Glede na dejstvo, da je vojaščino služil na morju in v popolni samoti, je povsem možno, da gre za blodnjo.

ODREŠITEV

Čez cesto pred avto lisica je stekla.
Zasliši drobljenje kosti se in stekla.
Rešila jo smrt je, je bla namreč stekla!

 

Avtor se občasno poigra z rimo, med poznavalci poznano kot lovšinko. Nastanku te pesmi zagotovo niso botrovale mračne misli.

VANJA

Že vidim tam hoditi Vanjo,
ji manjka še korak do jame,
preden punca sploh dojame,
se kot klada zvrne vanjo.

 

Kot študent je nekega dne leta 1997 v avli faksa srečal kolegico Vanjo in rodila se je pričujoča pesem. Zagotovo ne gre za vizijo.

DEŽELA JEZER

Zdajle sem prav blizu pola,
vse je okovano v led,
mi mraza ni čutiti bola,
sem dobro namreč jaz odet.

 

Večer obvezno pelje v savno,
kjer nič ni skrito, vse je javno,
se divje bičam z vejo breze
in iščem smisel te poteze.

 

Matti, Mikka, jaz in Jari
na slavnem jezeru Inari
ob vod(k)i vsi smo obležali-
treznost smo zatrli v kali.

 

Avtor je bil leta 1997 na študentski izmenjavi na Finskem. Tudi Vanja iz prejšnje pesmi je bila.

UJMA

Pogledi njihovi potrti
tavajo molče po trti.
Vinogradnik vsak po toči
grenko solzico potoči.

 

Pri pesmi Ujma gre za primer lovšinke s sporočilom doživljanja nesrečnih vinogradnikovih občutkov, ki se rojevajo ob vremenski kataklizmi.  Avtor se nedvomno zaveda, da bi bralec lahko pomislil, da gre za pesem omalovaževalnega značaja, na kar napeljuje inkorporiranje besedne zveze “grenka solzica”. Odgovor, zakaj je avtor namesto solze apliciral solzico, ki razsežnost katastrofe na nezavedni ravni zmanjša in jo naredi bagatelno, se skriva v pesnikovi želji, da pesem ohrani svoj ritem, česar pa sol-za s samo  dvema zlogoma ne bi dosegla.

MARTINOV HLEBČEK

Testo zamesiš, daš v pečico,
prideneš še semena žlico,
v sredo se odprejo vratca,
sestrici dobita bratca!

 

Pesem Martinov hlebček brez dvoma opisuje prihod avtorjevega nečaka Martina  leta 2002.

TRPLJENJE MLADEGA PRIPRAVNIKA

Danes nisem šel v gozdove,
na terene njih surove,
kjer silni medved kolje zajčka-
v pisarni praskam jajčka!

Pesem je nastala v obdobju avtorjevega pripravništva na Zavodu za gozdove Slovenije. Bolečina, rojena iz občutka nekoristnosti in pozabljenosti s strani nadrejenih je težila k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij.

LES

Les v gozdu se poraja,
a da zraste, dolgo traja.
Bukev, bor, macesen, hrast –
da les dobimo, morjo past.

KLOP

Klop živalica je drobna,
ki pije kri, a ni hudobna.
Naj ga mamica ujame,
ne sme krvi on piti nam,
s kože noge, roke, rame
naj odide kam drugam!

 

GOZDNI ROB

Z drevesa stoletnega ptiček zleti
na nižje drevesce in tam žvrgoli.
Od tam v košati se grm spusti,
iz grma nazadnje na travnik hiti.

 

So tiste gozdni rob stopnice,
kjer pridejo iz gozda ptice.

 

Kot pripravnik na Zavodu za gozdove Slovenije med letoma 2005 in 2006 je bil naprošen, da ob Mednarodnem tednu gozdov spiše kakšno pesem, ki bi gozd približala osnovnošolcem, ki so v tistem tednu organizirano romali v Črnuško gmajno. Avtor se je kot škrat Gozdek nepričakovano prikazoval in recitiral. Ob tej priliki so nastale pesmi LES, KLOP in GOZDNI ROB.

 

SADJE IN ZELENJAVA

Zdajle tvoje grozdje jem
in ne samo da se mi zdi,
namreč tole dobro vem:
od tvojih breskev slajšga ni.

Naj občutek ta bo večen,
draga, jaz tako sem srečen-
pravkar zaužito zelje
le eno krasnih tvojih del je!

Bi lahko zdržal brez zeljčka,
ne morem pa brez tebe delčka,
če tukaj te imel bi celo,
bi do neba srce zapelo!

PESTO GENOVESE

Če zvečer se prepustiva
slastnem genoveškem pestu,
zjutraj je, ko se zbudiva,
postelja na drugem mestu.

Obe hranljivi pesmi jasno nakazujeta erotično noto in brez dvoma gre za pesmi, posvečeni bodoči ženi Renati, obdobje nastanka pa datira v leto 2004.

LÜBA!

Ne pozabi na solate,
ki očistil sem jih zate,
ne pozabi na rižoto,
ki jo skuhal je tvoj mož,
ljubim te, to moj je moto,
v hladilniku vse našla boš!

POROKA

Soproga kmalu boš postala,
drug drugemu se bosta dala,
od jutri nič ne bo drugače,
ve se naj, kdo nosi hlače!

Ujel se boš v zakonski jarem,
razpihaj misli zdaj na harem,
obljubo dal boš ženi večno,
krmari voz zakonski srečno!

 

Brez dvoma gre pri pričujoči pesmi eno od pesmi po naročilu, ki jih v avtorjevem opusu ni malo. Komu je bila pesem posvečena, ni znano in pravzaprav to ni nič hudega.

 

 

OBHOD

Po enem tednu:

Na vašem domu vse je v redu,
ničesar pa, da bi pojedu!
Salsa con queso zelo je plesniva,
nikarte zamerit, v kanti počiva.
Dotolkel sem pa čokolado,
sladico grško, zdenka sir,
krekerjev še desetino
in odšel pojoč domov.

Po dveh tednih:

Pri vas še vedno vse je v redu,
vaše rože sem zaliu,
vso tunino sem pojedu,
mal kefirja vam popiu.
Oprostite, brez zamere,
obhodni vaš res nima mere!

 

Družina nečaka Martina, kateremu je leta 2002 posvetil pesem Martinov hlebček, je avtorja med poletnimi počitnicami večkrat naprosila, da bi v času njihove počitniške odsotnosti v njih stanovanju občasno izpraznil nabiralnik, zalil rože in pogledal, ali je vse v redu. Zaupane mu naloge se je lotil skrajno resno.

 

TRILOGIJA

Gruden

Nedelja je, začetek grudna,
noč spodrinila je mrak,
takrat se vest prikrade čudna,
ko bi moral priti vlak:

Sobote, prazniki, nedelje-
žal te dni ta vlak ne pelje,
kdor bi rad nocoj v Ljubljano,
prišel je uri dve prerano!

Dekle v mrazu tam obstane,
prepuščena je pozabi,
odpravnika nje stiska gane,
v urad na toplo jo povabi.

Pokaže vse, pove o vlakih,
o varnosti in tirnih znakih,
ne ve možak več, kaj naj reče,
ko v pisarno fant priteče:

»Bicikel mi nekdo je sunil,
včeraj sem ga pustil tu!«
Še nekaj krepkih je izpljunil,
»Ti tat, bom že pokazal mu!«

Bes je kmalu mu upadel,
nikarte čudit se, zakaj,
»Jutri se bom s tem spopadal,
punca, vabim te na čaj!«

Spit odšla sta čajček z rumom,
beseda je besedo dala,
toplota ju navda s pogumom,
nesrečnika sta se spoznala.

Bilo prijetno je kramljati,
o tem in onem mnenje dati,
a prehitro mine čas,
se že zasliši vlaka glas.

Pospremi fant dekle na vlak,
tam si sežeta v rokó,
v očeh prebral bi željo vsak-
da prvič zadnjič ni bilo.

Prosinec

Jasen njen pogled začara,
aritmijo povzroči,
res dekle, da ni ji para,
adijo pamet, fant lebdi.

Svečan

Dva sta meseca minila,
bila je mimo vsa idila,
je fant spoznal s končano zimo,
da je pošteno brcnil mimo.

Luka Vasle je v letih od 2001 do 2004 živel in ustvarjal na Uncu. Gre za obdobje osamosvajanja. V tem obdobju je iz njegovih del moč razbrati, da je določene občutke paraliziral, ker ga je energija njegovega navidez subjektivnega verza v svoji direktnosti pritisnila v samo bazo eksistence. Ta tornado tubitnosti, kaleidoskop konfliknosti, istočasno sintetizirane v esencialno harmonijo, ga je s svojo monolitno brizantnostjo dobesedno absorbiral v sublimno središče niča, ki je hkrati vse. Ta kolizija pozornega bralca na trenutke sicer devastira, pa vendar ga na koncu v trenutku fuzije sintagme v sintakso v najžlahtnejšem pomenu te relacije neizmerno obogati. Ta  preskok najbolj očitno doživimo v pesmi Trilogija.  V kitici, kjer opisuje prihod besnega mladeniča v prometni urad železniške postaje Rakek, pa v resnici ni šlo za tatvino kolesa, temveč zgolj za vandalizem. Potem, ko je njegovo kolo nekaj dni samevalo na postaji, zaklenjeno ob železni steber perona, ga je našel z zveriženim sprednjim kolesom, nevoznega. Zakaj se je pesnik tu odločil uporabiti akt tatvine in ne samo vandalizma, ni znano, mogoče zaradi poudarjanja dramatičnosti ali pa enostavno zato, ker je vsak verz v bistvu samorefleksija naslova pesmi v njegovi imanentnosti. Znova in znova percepcija metafore danega momenta iz obdobja ustvarjanja na Uncu bralca stabilizira na zdaj in tukaj, v bistvu gre za neke vrste fiksacijo podoživljanja univerzuma.

 

SPOSOJENO PERILO

Draga, silno mislim nate,
z veseljem nosim tvoje gate.
Mi čisto prav je tvoja majca,
a lezejo iz gat mi jajca.

 

Unško ustvarjalno obdobje se je končalo, pesnik se je konec leta 2004 od tam odselil in živel izmenično na domačiji v Domžalah in pri bodoči ženi, Prlečki, živeči v Ljubljani. Nekoč je naneslo, da je 5 dni zapored živel pri njej, vsa njegova garderoba vključno s perilom pa je bila na domačiji v Domžalah, torej se v tem času ni preoblekel. Umival se menda je. Šesti dan je imel pomemben sestanek s  svojim mentorjem pri pisanju diplomske naloge in zavedal se je, da  tak na sestanek ne more iti. Dekle je prosil, da mu posodi eno svojih majic in  spodnjice. Seveda mu ni odklonila prošnje in v zahvalo je tisti dan dobila  SMS z gornjo vsebino.

 

OPOROKA

Če moj čas prezgodaj mine,
prihranite si bolečine!
Živel bo mene del med vami,
ker nisem cel pristal v jami.

Čemu s seboj naj nesem jetra
pred svetega obličje Petra?
Ne rabim tamkaj niti pljuč,
naj tu nekomu bodo luč.

In slinavka, srce, ledvica
rodijo naj spet smeh na lica.
V duhu želje dozorele
se dajem za rezervne dele!

Nobenega dvoma ni, kaj je Vasle okolici s to pesmijo sporočil. Zanimiv pa je način, kako avtor v svoji skromnosti to veliko in plemenito željo z uporabo besedne zveze rezervni deli navidezno omeji in jo zreducira na nekaj trivialnega – na zgolj razgradnjo stroja v mehanični delavnici in ponovno vgradnjo še uporabnih delov v še neiztrošene stroje. Datum nastanka pesnitve Oporoka ni znan, domneva je, da je nastala v pesnikovem unškem obdobju med letoma 2001 in 2004. Po letu 2007 zagotovo ne, saj je tega leta že izšla v pesniški zbirki V osemdesetih verzih okoli sveta.

BOŽIČ

Drvi v noč jelenček Rudi,
Božiček divje z bičem mlati,
navkljub se bolečini trudi
vse darove pripeljati.

Kri po snegu daleč šprica,
od bičanja Božiček švica,
prinese Božič blagoslov
naj v srce ti in domov!

 

Domneva je, da je avtor pesem Božič napisal kot protest proti brezglavemu potrošništvu, ki je osrednji motiv moderne družbe.

 

 

 

DOSTAVA

Od nekdaj lepé so Ljubljanke slovele,
a lepše od Urške bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene,
to vedel je on, k njej služba ga žene.

V lokal je prišel, pogledal okrog,
na šank se naslonil, bil polnih je rok,
jo lepo je pogledal, ji robo predal,
začel govoriti, ni nehati znal.

Naklada, naklada in maha z rokami
in šele takrat se predrami,
ko nekaj tam gromko zaropota –
ko vsuje se cukr s šanka na tla.

V hudi zadregi obrne se preč
in videl Aleša nobeden ni več.

 

Čas nastanka pesmi Dostava po nekaterih podatkih datira v obdobje med letoma 1998 in 2002. Pesnik je pesem domnevno zložil oz. predelal del Prešernovega Povodnega moža na željo prijatelja Aleša P.,  in temelji na resničnih dogodkih.  Domneva se, da je dotični prijatelj želel to pesem podariti resnični Urški po tem, ko se je zgodila nezgoda, ki jo pesem opisuje. Ni znano, ali ji je pesem kdaj izročil.

 

ROJSTVO

Po vložitvi dobrega semenja
otrok je tu, zdaj vse se menja,
končno je napočil rok,
več ni sedenja križem rok.

In kaj, ko Božji dar poscan vpije?
Le mirno, pampers ves urin vpije!

Dokazano je, da je pesem Rojstvo posvečena rojstvu Božidarja P. iz Kamnika. Pesnik poleg poigravanja z besedami tu očitno namenoma piše besedo božji z veliko začetnico, kar še podkrepi trditev, da gre za točno določeno rojstvo. Pesem je bila prvič natisnjena leta 2000 v zbirki pesmi in slik več avtorjev Jesenske besede metuljev, ki jo je izdal Center za mlade Domžale. Predstavitvi knjige je prisostvovala tudi Božidarjeva mami, zdelo se ji je, da pesnik ob recitaciji pesmi Rojstvo gleda prav njo in bila je neizmerno ponosna.

Pesnitev Balada o puranih skupaj s delom Žirjanski sonet sodi v obdobje rojstva pesnika, ki je podrobneje opisano v muzeju. Ne gre za balado v pravem pomenu besede, pa vendar avtorjevo filigransko občutenje hiperčutne predstavnosti zgodbo napolni z brezčasnostjo, ki jo kot zlitje trenutka lahko inicirajo in v realnost projecirajo le redki izbranci, zato dejstvo, da ne gre za balado, ni moteče. Pesnikov nadrejeni je nekega dne na obhodu postojanke posadko vprašal, ali lahko kdo priskrbi “ćurke”. Kdor bi to mogel storiti, bi dobil teden dni dopusta, da jih prižene. Luka Vasle je srbohrvaško, ki je bil v JLA uradni jezik, sicer razumel in govoril, vendar besede ćurka ni poznal. V vasi, kamor je vsakih nekaj dni odhajal po kruh in pošto, je vprašal otočana, kaj so ćurke. “Pa to su ti tuke!”, mu je pojasnil Dalmatinec. Fant ni vedel nič več kot prej, zato je telefoniral domov in vprašal starše. Izvedel je, da gre za purane. Takoj je pomislil na strica Mateta, ki je bil takrat zaposlen v Jati oz. Perutnini Zalog. Morda pa bi mu lahko on omogočil en teden dopusta? In je sedel za mizo in mu napisal pismo z naslednjo vsebino:

BALADA O PURANIH

Pozdravljen stric,
pošiljam nekaj ti novic:

Tukaj piha močna burja,
za vsakim voglom je prepih,
tako me polt obliva kurja,
a vseeno sem dobil navdih.

Bil doma sem na dopustu,
vzel sem si ga sedem dni,
tako za tistega v avgustu,
kar ostane, prida ni.

Teh nekaj dni dopusta
sem letal naokoli srečno
in tako me pot med drugim
zanesla je na Prečno.

Kakor si verjetno zvedel,
imam za tebe eno prošnjo,
če ne gre drugače,
pripravljen sem odpreti mošnjo.

Za kakšno stvar gre,
to že čivka vsaka vrana:
a lahko bi zrihtal kakšnega purana?
Če bi to bilo mogoče,
spet bi malo šel domov,
malo bi dobil dopusta,
da purane bi prignou.

Purane rabijo v kasarni,
ki pa to nikakor ni,
saj po njej tu več kot vojske
žvali domačih mrgoli.

Goske, putke, kužki, mačke,
svinje, krave in pa račke.
Skoraj vsi so tu že zbrani,
manjkajo nam le purani.

Na svinje, krave le pozabi,
to mi le za rimo rabi.
Zrihtaj torej, če je le mogoče,
pa naj stane kolkor hoče!

Tako, zdaj pa lep pozdrav za konec,
h kosilu kliče vojsko zvonec.
Kaj pa danes skriva lonec?
O tem kdaj drugič,
ker to je zdaj resnično konec.

Stric Mate je purane dejansko priskrbel in ko je pesnik prišel domov, so ga že čakali. Šest jih je bilo. Po nekaj dneh je napočil čas vrnitve, purane so dali v veliko kartonsko škatlo, vsakemu naredili okence in poskrbeli, da na vlaku ne bodo žejni in lačni, saj je vlak od Ljubljane do Šibenika takrat vozil zelo dolgo.  Mornar Luka je v jutranjih urah s šestimi purani srečno prispel do Šibenik, četudi se je pot začela slabo – vlak je že v Zalogu začel goreti, vsi potniki vključno s perutnino so morali vlak zapustiti. Težava je bila hitro odpravljena in pot se je lahko nadaljevala. Ker je ladja na Žirje izplula šele zvečer, se je fant odločil, da v bližnjem parku puranom omogoči malo gibanja. Prizor je bil veličasten in nepozaben – puranji pastir v snežno beli uniformi pase svojo jato. Trenutek nepazljivosti med klepetom z domačinom je povzročil, da je en puran pobegnil, vendar ga je s pomočjo prijazne Dalmatinke uspel ujeti, nastaniti v škatlo in v polnem številu so z večerno ladjo odpluli na Žirje.

In meseci so tekli dalje...

In meseci so tekli dalje…

BASEN

Vrabček poleti visoko
in čivka svetu na široko:
»Le poglejte, dobro gre mi,
meni tuji so problemi!«

Naenkrat strašni mraz pritisne,
vrabčku perutničke stisne,
zledeni in strmoglavi,
negiben obleži v travi.

Mimo pride krava Šeka,
spusti na ptička 5 kil dreka,
prijazna ga obda toplina,
izgine smrtna ozeblina.

Vrabček čivkne: »Dobro gre mi,
meni tuji so problemi!
Kot vidim, ne velja izrek,
da le sovrag te pahne v drek!«

Zasliši mucek glas iz kupa,
potegne vrabca ven brez hrupa.
Že čivka ptiček »Dobro gre mi,
neznanka meni so problemi!«

»Ni vedno prinašalec sreče
ta, ki iz dreka te povleče!«,
reče muc, mu vrat zavije,
in s slastjo ga zaužije.

Basen ta več naukov ima,
a najpomembnejši je ta:
Če ti gre dobro, ne čivkaj!

 

 

ROMEO in JULIJA

Na svetu lepše ni besede,
ni polnejše življenja sklede,
lepota vsa iz nje izvira,
pred sabo nikdar ne podira.

Rodi se vedno naskrivaj
hipni puščice streljaj,
stisne roki, ustne zbliža,
odpira vrata paradiža.

Ko v cvet se odpirati začenja,
lok nje naj se nad vama vzpenja
in kot kresnica v trdi noči
naj blesti v svoji moči!

Mir in bitka jo zorita,
ko zanjo s srcem dva gorita,
Kjer ona je, tam ni ovir,
nemočen je ob njej nemir.

Ni ga sonca brez ljubezni,
ki vsak stali okov železni,
dehti naj kakor mesec maj,
ljubezen skrita, vajin raj.

 

Naravnost fascinantna je neposrednost, s katero pesnik zaorje v splet stanja v trenutku spoja minljivega in hkrati večnega plesa situacijske izvzetosti subjekta v aspektu boja. Prav ta navidezna razplastitev brez dvoma dokazuje, da gre pri pesmi Romeo in Julija za naročeno pesem iz obdobja 2007-2008. Domneva, da je avtorja nekdo prosil, naj spiše pesem za zaljubljenca, katerih ljubezen s strani bližnjih ni odobravana in podprta, je s tem brez dvoma dokazana. Pesem je potem naročnik najverjetneje izročil njej z željo, da jo pri premagovanju ovir opogumi.

POLNJENI MELANCANI

Jajčevci so krasna stvar,
narave čudoviti dar.
Ko pa se jih še nafila,
popolna v hipu je idila.

Kaj vse rabiš in kako,
da povedati se z rimo,
a preden dokončal bi to,
zagazili bi spet v zimo.

Da štirim se cedijo sline,
najboljše rabiš sestavine.

PRIPRAVNIK

Prav visoke nimam plače,
zato kitajske kupim hlače.
Ne znajo šivati Kitajci,
se že mi para šiv pod jajci!

A kar hočeš, draga, ti bom kupil
ne da bi račun olupil!
Omaro, stol, tekaški dres-
včeraj sem dobil regres!

Brez dvoma gre za pesem iz časa Vasletovega pripravništva na Zavodu za gozdove Slovenije leta 2005, z SMS-om poslanega bodoči ženi. Pesem je nastala in bila poslana z grebenov Polhograjskega hribovja, kjer je kot pripravnik opravljal zadane mu naloge.

 

 

VARSTVO PRI DELU

Varstvo je pri delu važno!
Ne presuho, ne prevlažno
naj tvoje delovno bo mesto,
nikar ne gleda naj na cesto.

Varuj se udara štroma,
azbesta, svinca, hlapov, kroma,
če dim začne navzgor se viti,
ne šparaj v boju svoje riti.

Aparat na prah zagrabi,
brez milosti ga uporabi.
Varovalo ven potegni,
ko sprazniš ga, takoj pobegni.

Ena, ena, dva pokliči,
»Na pomoč!« naglas zakriči,
o ognju vse povej gasilcu,
plamenov hrabremu krotilcu.

Zgradba in struktura pesmi jasno in nedvomno nakazujeta okoliščine geneze te preproste, a z drugega aspekta sila nazorne in praktične stvaritve. Seveda je pesem nastala na enem od usposabljanj s področja varstva pri delu, ki ga je moral avtor opraviti najkasneje 3 mesece po vsakem nastopu nove službe. Pesem je nastala leta 2007.

PITAGORA

Ni daleč, ni daleč do bele Turčije,
kjer Samos z obalo nje skoraj se zlije.
Pred mnogimi leti prav tukaj rodi se
izrek, ki je nauku dal jasne obrise:

Če v liku trikotnem en pravi je kot
in A sta ter B tega lika kateti,
izrek nas odreši računskih zablod,
kako C stranice dolžino zadeti.

Naslov pesmi in nazorno lociranje situacije, ki v drugi kitici kulminira v izrek bazičnih razsežnosti, dokazujeta, da je pesnik leta 2007 letoval na Samosu in tam tudi ustvarjal.

REVA

Čez usta si postaviš dlan,
molk – zlato, to tvoj je rek,
obrneš se in stečeš stran,
ker ti bolj ustreza beg!

 

V VRTINCU

Prijelo me je, tišči me, zvija,
odšel bom, kjer bom sam v tišini,
kjer mir morda občasno zmoti grom,
mogočen grom ali pa le sapa.

In že sem lahek kot pero,
neznansko breme je odšlo,
le še šum, šum vodovja, še vrtinec,
silni srk in mir je. Mir. Do jutri.

Pesem V vrtincu nas sprva preseneti z odsotnostjo rime, ki se je avtor sicer oklepa kot pijanec plota. Ob kompleksnejši analizi strukture in dinamike razvoja  ob hkratnem upoštevanju učinka nenadnih trenutnih pojavov v pesmi pa se izkaže, da odsotnost rime ni naključje, temveč način premišljenega pristopa k videnju najosnovnejših in za doseganje katarze kot najvišjega smisla eksistence modernega človeka nujnih pogojev. Zelo verjetno je, da je v ozadju pesmi provokacija.

 

SPOMINI

Se spomniš, predragi, še tiste noči,
ko v dar se telesu telo prepusti…

Tako kot nekoč v naročje me vzemi,
lepo me, kot ti znaš, čez ramo objemi,
tako kot takrat spet poljubi me nežno,
ponesi kot ti znaš me v stanje breztežno.
Ne čakaj, ne čakaj več, hočem te zdaj,
po prsih me v tihem šepetu grizljaj…

Kam, ljubi, zdaj greš, izzivaš mi jezo?
Ne jezi se, draga, grem po protezo!

PESNIK V VSAKO SLOVENSKO VAS

Je prepoved množic speva,
ko splavar napev približa –
plahneti več spiril ne more,
zakon pitije sovraži,
za nov zagon se spet spopade,
te neofit želi prepresti,
strupenjača koprni v šumu,
ogenj oblizuje letve,
ko stvarnika oko zateče,
občina motri zlorabo,
tujek se verbalno tvori,
je čas valete dioptrija,
se vjeda jonagold v mozeg,
vagantov se obliž pretrga,
pankrt struno si zapeče,
ihte končiči soka dojve.
To pesem je in ne krneki,
ker je pisano v stolpcu!

 

V delu Pesnik v vsako slovensko vas nas avtor skozi celotno pesnitev drži v negotovosti, definirani skozi slutnjo  bipolarnosti in mestoma celo shizofrenosti. Poleg manka rime, značilne za njegova dela, nas v pesnitvi grobo preseneti tudi teža  interakcij parcialno uporabljenih besednih parov, ki nas v koliziji doživetega in v kompozitumu mračnega, ognjenega in neznanega dobesedno pritiska k tlom, iščoč reziduum esence sporočila. Slednje se kot izbruh accidit in puncto, quod non speratur in anno razlije v zadnjih dveh verzih, ko se zavemo refleksije absurda v preprostosti aproksimacije dejanskega stanja. Povedano preprosteje, v resnici je pomislek, da vsak verz sestavljajo naključno izbrane besede iz slovarja knjižnega jezika, premetane in z mašili povezane v ritmično tvorbo stolpične strukture, morda povsem upravičen. V parcialni obravnavi zgolj naslova in sklepnih dveh verzov se namreč odstre meglica, ki sporočilnost pesmi skozi celotno pesem prekriva do te mere, da se bralec upravičeno vpraša o smislu poskusa eksemplifikacije ustvarjenega.

ŽIVLJENJSKI KROG

Na tem so širnem svetu gliste,
njih z veseljem žabe žro,
hkrati pa so žabe tiste,
ki štorklje rade jih jedo.

Štorklja nam otroka da,
je sreča tu-otroški jok
in ko dete gliste ima,
sklenjen je življenjski krog!

 

 

 

 

VABILO PRIJATELJEM

Lani sem presekal z žganjem,
presekam letos naj z vprašanjem:
bi v petek se morda dobili,
da čašic X bi vase zlili?

DA do tega smo momenta
rekli vsi razen docenta.
Čeprav do zdaj se ni še javil,
da tudi z nami gre, bi stavil.

Ob osmih jutri pri Minutki,
slastna riba, žlahtno vino,
užitka vzvišeni občutki,
ko zlije se modrost z modrino.

Zadnji petek v aprilu
odvil se bo v sledečem stilu:
vzhajala bo že sobota,
ko dosežena bo kvota.

Še predno jutru sem prisluhnil,
viške sem v noč izbruhnil,
se horizontalno zgrudil
in v duhu svežem se prebudil.

K sreči ni bilo preseka
do živali od človeka. Zmaga!

 

SLOVO

Bili začetki so sovražni,
en bolj kot drug bili smo važni,
vsak svoji matici lojalni
smo boj, kaj prav je, bíli stalni.

Fasciklov znosil sem na tone
v ministrsko iz naše cone,
vedno niste vseh sprejeli,
ste marsikdaj kurirja kleli.

Isto zgodbo smo peljali,
a na dveh bregovih stali,
pogled pa neodvisni pravi,
da glavni je problem v glavi.

Meseci so tekli mimo,
ko nekega so dne pred zimo
glave skupaj se staknile
in vse vas tri nam dodelile.

Odnosi so se otoplili,
v celoto smo se zlili,
prijatelji smo si postali,
ob kavici se srečevali.

Sta hitro leti dve minili,
lepo smo se sprijateljili,
a žal prišel je čas slovesa,
zdaj zapuščate nebesa.

Sodelavci predragi, srečno,
se srečamo, slovo ni večno!
Z veseljem pridem k vam na kavo,
prijateljstvo, ostani zdravo!

Raziskava je pokazala, da pesem Slovo opisuje trenutek slovesa treh sodelavcev, dveh deklet in mladeniča, ki so sprva delovali na avtorjevemu delodajalcu nadrejenem ministrstvu. Njihovi stiki so bili omejeni na predajo in prevzem že pregledane dokumentacije, ki  jo je bilo za vsak slučaj potrebno spet pregledati od začetka, narediti kopije in vrniti. Nekoč sta dekleti prevzem dokumentacije zavrnili, ker je avtor izjavil, da je ni pregledal, saj da jo bodo itak oni še enkrat. Ugotovitve kontrolnih pregledov pa na končne odločitve višjih sfer javne uprave,  običajno tako ali tako niso vplivale. Strukturne reforme so sčasoma vse tri pripeljale v okrilje organa, kjer je bil zaposlen avtor, postali so sodelavci in tudi prijatelji. Leta so minevala in prišel je čas, ko so morali oditi nazaj, prijateljstvo pa je dejansko ostalo in se okrepilo.

 

POTIČKA

Takoj povem, da ne pozabim:
na mizi v kuhni je potička,
jo prigrizniti vas vabim,
ker resnično nisem sebičen.

V tej isti agenciji je stranka nekoč avtorju kot poslovno darilo prinesla potico iz lastne pekarne. Avtor se je odločil, da bo potičko nesebično delil s sodelavci, zato jim  je po e-pošti poslal gornje vabilo. Pri vsej avtorjevi virtuoznosti klepanja rimanih stihov in po obsežnih analizah tega kratkega, a prisrčnega klica  pa ostaja neznanka, zakaj je rima v zadnjem verzu obvisela v zraku.

 

 

BRUS

Da mož pri ženi kaj velja,
naj ne nosi samo rož!
Kakršen nož je, takšen je mož,
je važno, da ga brusit zna.

Če pa kdaj ga ni doma,
nož pa skrhan rob ima,
naj žena ga nabrusi sama –
naj to stori brez kančka srama!

Bralec bi lahko v pesmi Brus videl prikrito spogledovanje z onanijo, vendar je že ob površni analizi tega dela evidentno, da pesnik z aktom ostritve noža zgolj poudarja in osmišlja nujnost ohranjanja kuhinjskih pripomočkov, še posebej nožev, v polni funkcionalnosti. Zavedajoč se, da se s topim nožem urežemo prej in grše kot z ostrim, je prijateljici nekoč kupil brus in ji ga pred izročitvijo opremil s to pesmijo. Obdobje nastanka pesmi datira v začetek 3.tisočletja. Nenavadno je, da je avtor v tej pesmi uporabil v prvi kitici oklepajočo rimo ABBA, v drugi pa zaporedno AABB. Povsem mogoče je, da gre za piramidno implementacijo spopada ostrine in toposti na simbolni ravni esto bonus saltem, si non potes esse peritus.

NEKO VOŠČILO

Bodite maksimalno zdravi,
kar se da v formi pravi.
Leto tole naj bo krasno,
vse kot prav je naj poteka,
cilje naj se vidi jasno,
ljubezen naj izdatno seka.

 

VOLITVE

V nedeljo se je večerilo,
a Borutu se je Danilo.

Ta pesem se je rodila v nedeljo zvečer, 2. decembra 2012 ob razglasitvi neuradnih rezultatov predsedniških volitev.

 

ZELENI BRAT V KRALJESTVU ZLATOROGA

Ljubim ga, prihaja k meni,
v drži mili in vzneseni,
v očeh pogled prepada sije,
srce za dih divjine bije.

Prihaja k meni veličastno,
podobo ljubim to fantastno.
To rogovje, ta postava,
hvala, mati ti Narava.

Oči izbulji moj divjinec,
ko milo vanj izbruhnem svinec,
telo se usloči v slavolok,
krasota zvrne se na bok.

Za srečo dam mu v gobec rožo,
z ljubeznijo odrem mu kožo,
vlečem nežno ga v dolino,
ulov navdaja me s toplino.

A božji mir ubije dretje,
odurno ruševčevo petje.
Za hip postanem, polno vdihnem,
v trenutku glavo mu odpihnem.

Preučevanje okoliščin nastanka pesmi Zeleni brat v kraljestvu zlatoroga mi je povzročilo obilo dela, porodil se je celo sum, da Luka Vasle te pesmi ni napisal sam, da jo je napisal pod prisilo ali da je šlo celo za pesem po naročilu. V slednjem primeru bi to pomenilo, da je, zagrizen okoljevarstvenik in naravovarstvenik, za kakršnega se ima, napisal nekaj, kar je   absolutno proti njegovim načelom. Implementacija doživeto reprezentiranega v pesnitvi, ki je v odnosu do ukalupljene misli in imaginacije popoln konstrukt, bi v primeru, da je Zelenega brata res spisal za denar, pomenila precedens brez primere v moderni slovenski književnosti. To trditev pa ovrže dejstvo, da je besedo narava v drugi kitici napisal z veliko začetnico, katere težo dokončno potrdi tudi grotesknost opisa prizora v četrtem verzu tretje kitice. Ti dve dejstvi sta me vodili k odkrivanju resničnega ozadja rojstva te mojstrovine in izkazalo se je, da je bila pesem napisana kot provokacija. Avtor je nekega dne leta 2007 pesem napisal kot komentar pod sliko kozoroga na neki spletni strani. Preprosto ga je zanimalo, kakšni bodo odzivi, če pod lepo sliko, ob kateri bralci vzdihujejo in se čudijo nad lepoto, napiše lepo pesem, ki pa je v svojem bistvu odurna. Odzivi so bili mešani, vnela se je debata, administrator pa je pesem odstranil s pojasnilom, da taka pesem nima prostora pod tako lepo sliko. Poleg  provokacije bralca pa Vasle s to pesmijo izkaže tudi porog do zelene bratovščine,  katere pripadnikom lepota narave same in lepota trenutka padca stvaritve narave ob vonju smodnika pomenita zlitje nadsublimnega.

 

PUJSEK

Danes je poseben dan,
prašiček ljubki bo zaklan.
Ker želeli smo odojka žreti,
pujsek moral bo umreti.

Okoliščine nastanka vseh pesnitev še niso raziskane. Prof. dr. Vasilij Lukanc dela s polno paro.  Hvala za razumevanje.

 

 

GAŠPER

Ker daleč jabolko ne pade,
že tu obris je safalade.
Zdaj takoj, še v varstvu neder,
že ve se – to je novi sveder.

Pri pesmi Gašper je očitno, da gre za pesem, posvečeno rojstvu in da pri tem ne gre za rojstvo deklice, na kar avtor namiguje že z determinacijo naslova. Oblika verza, kratkost pesmi in poigravanje z metaforo jasno nakazujejo, da čas nastanka pesmi datira v konec leta 2008, kar bi lahko potrdilo tudi dejstvo, da je avtorjev dragi prijatelj Aleš P. prav v tem obdobju v resnici dobil sina Gašperja. Naravnost genialna je sporočilnost refleksije prvih dveh verzov, katerih navidezna divergenca je, če ju  obravnavamo parcialno, naravnost neznosna, na trenutke celo vulgarna, v njunem vzajemnem prepletu in koaksialnem združevanju s četrtim verzom ob pridihu varnega zavetja tretjega verza pa se pesem  izkristalizira v čudovito kompozicijo tradicijske dimenzije.

 

 

 

 

JUGLANS REGIA

Ne vesta za ime oreha,
ki dali so mu ga latini!
Sramujta oba se tega greha,
pijani v ranem jutru svini!

Domneva, da je pesem Juglans regia nastala nekega jutra leta 2007, na ljubljanski železniški postaji, stoji na trdnih temeljih. Ko je avtor s prvim jutranjim vlakom iz Domžal okoli 6. ure prispel v Ljubljano, je na peronu srečal Aleša P. in Metoda G., ki se, prvi kot univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, drugi pa kot nekdanji študent gozdarstva 1. letnika, navsezgodaj nikakor nista mogla spomniti latinskega imena za navadni oreh. Avtor, prav tako univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, je dilemo rešil v trenutku, z njima popil kavico in odšel v službo.

ZENFIST

Naj časnik danes brat prelista,
saj našel bo v njej Zenfista!
V karieri strmi psihologa
je bistvena gorčice vloga!
Da prideš iz povprečja geta,
se namaži z zenfom Eta!

Ozadje nastanka pesmi sega v leto 1989. Vzdevek Zenfist je sošolec avtorjevega mlajšega brata dobil, ko ga je tistega leta, dijaka 1. letnika, prihajajočega na malico, v jedilnici zadela iztisnjena vsebina vrečke gorčice, lansirana izpod prstov neznanega objestneža iz 4. letnika. Pesem je najverjetneje nastala v avtorjevem unškem obdobju 2001-2004, ko je intervju z Zenfistom, takrat že znanim terapevtom, izšel v enem slovenskih časopisov. Nastala je pesem, ki jo je avtor preko SMS posredoval mlajšemu bratu.

NOČ NAD ZALIVOM

V soju luninega krajca
mornarjem trgajo se  jadra.

ZAVEST

Ko pesnik korenin zave se,
težke padejo zavese.
Ko teža utrga še karniso,
ljudje postanejo, kar niso.

Ta navidez težka pesem bistvo svoje sporočilnosti preko uravnotežene lovšinke AABB prenaša na nivo neizrekljivega in je z vidika dejanske teže verza v svojem bistvu lahkotna in brezsmiselna.

 

                                                                                                 OPTIK

Pozdravljeni, ki ste vstopili,
pravilno ste se odločili!
Ker vid k ukrepanju vas sili,
takoj ste k optiku zavili!
Prišli ste ker vam vid ne služi
in slepi vas sonce hkrati?
Koristno z nujnim naj se združi,
okvir potrebno bo izbrati!
Izbira tukaj pravi žur je,
če dilema je, izberi dva,
oko prav vsako, razen kurje,
svoj´ga malarja ima.

Pesem Optik je zanimiva z dveh aspektov. Glede na čas nastanka, to je jesen leta 2003, bi lahko sovpadala z odprtjem znane optike v eni krajših ljubljanskih ulic in gre torej za pesem po naročilu, po drugi strani pa je popolnoma mogoče, da gre za povsem nedolžno igro besed v relaciji primerjave vidnega s čutnim in funkcionalnega z estetskim na bazi inspiracije. Uravnoteženost asimetričnega verza in vključitev inercije v sam prolog izvršenega dejanja nas z večjo verjetnostjo napeljuje k zaključku, da gre za naročilo.

KALORIFER

Darilo dal sem ti predčasno,
da bi ne bilo prekasno.
Že septembra je pritisnil mraz,
sem rekel si, je skrajni čas!
Da rojstni dan bi praznovala,
ga ne kot kocka dočakala,
je treba nekaj ukreniti,
čimprej ti grelec pridobiti.
Saj sam z veseljem te ogrejem,
navadno se ob tem razsejem,
vendar strašna moja gretja moč
je pretežno vezana na noč.
Za mrzle dni je vroča pečka
dar, ki tvojega raduje dečka!
Misel ta, da te štedilnik greje-
to gre pač čez skrajne meje!
Vroče znamenje je strelec,
pa vendar včasih rabi grelec!
Ko treba bo, daj mrazu vraga,
želim ti vse najboljše, draga!

 

 

 

 

KOSOVNI ODPADKI

Postoj, kdor mimo greš
s kolesom, avtom ali peš!
Če ta trosed vam pride prav,
na prikolico ga naložite,
v vonju pomladanskih trav
mirno z njim se odpeljite!

Pesem je nastala v unškem obdobju, ko je poet preurejal dom.  Trosed, sicer še popolnoma uporaben in funkcionalen, je postal odveč. Vasletu se ga je zdelo škoda za odpad, če pa bi bil morda lahko še komu koristen. Postavil ga je pred hišo vedoč, da pa ga ne bo nihče odpeljal, če na njem ne bo jasnega znamenja, da to lahko stori. Zložil je gornje stihe, jih spravil na papir, le-tega je pritrdil na kavč, kavč zavoljo morebitnega dežja zavil v prozoren polivinil in ga postavil k cesti. Noč je trosed vzela.

                                                                        JEKLO

Pripravljen, draga , sem u über,
tujka mi je musklfiber!
Poljubček prejmi od atleta
izklesanega telesa,
ki za podobo mišic plesa
sploh ne potrebuje dleta.

Trditev, da gre za pesem iz unškega obdobja in da je namenjena bodoči ženi Renati, je nesporna. Ni pa jasno, ali gre v pesmi za opisovanje resnične situacije,  za avtorjevo željo po doseganju takega stanja ali morda celo za halucinacijo, nastalo iz neukrotljive želje po vseobčem izžarevanju popolnosti forme, vsebine, stabilnosti in čvrstosti. Da gre  za ubesedeno samoizpostavitev resnične figure v vsem opisanem veličastju, je malo verjetno, prav tako je verjetnost, da gre za halucinogen konstrukt trenutka občutenja veličine in lepote, minimalna. Neizmerno hlepenje po doživetju izklesane mišične jeklenine prav tako ni v avtorjevi naravi, zato je okoliščine nastanka pesmi nemogoče pojasniti na racionalni ravni občutkov eruptivnega izražanja veličine v prispodobi žlahtne trdne železove zlitine.

KOVČEK

Ne vem, prijatelj, al je fora
ali je med nama gora!

Če fora je, bila je slaba,
pozabil nisem rojstva dneva,
a vame vnesla je zloraba,
prijatelj, vedi, kanček gneva!

Če fora ni, te nekaj meče,
ne vem, kje žalosti je vir
in ti poleg zdrave sreče
želim še – najdi v sebi mir!

Naj ti lahka bo prtljaga,
mnogo ti želim užitka,
rojstni dan naj vsak bo zmaga,
naj hec življenje bo, ne bitka!

Ko poln kufr imel boš posla,
takrat spakiraj svoje kovčke,
pozabi vse, zajahaj osla
pojdi v goro, pasi ovčke!

ON

Resnično na svetu mi hudega ni,
nimam velikih sam s sabo težav,
se hitro ogrejem za dobre reči
in to me včasih pripelje do tal.
Zgodi se, občasno pristanem na tleh,
pač vsakomur včasih dogaja se to,
a vedno potegne iz dreka me smeh,
si rečem, da prilik bo najmanj še sto!
Ne rečem, da nimam nobenih napak,
vem pa, da nisem pretiran težak.
Smeh in veselje moja je nrav,
dandanes težko je, a umsko sem zdrav!

IZGUBLJEN IN NAJDEN

Fant tvoj od veselja cvili –
račun je našel za ravnili!
Pogledal je po vseh kleteh,
okol podstreho je obrnil,
ves potrt se dol je vrnil
in listek našel – v smeteh!
Kako je v kanto gledal včeraj,
tega on še sam ne ve.
Če kdaj nam kaj narobe gre,
prav se vse obrne zmeraj!

Oblika in zvrst pesmi Izgubljen in najden nakazujeta, da gre za ustvarjanje v zadnjem delu unškega obdobja. Tretji in četrti verz v prispodobi podstrešja in kleti jasno razkrivata, da gre za samorazrez sleherne avtorjeve celice v želji, da sebi in okolici položi račune. S samo najdbo računa “za ravnili” in “v smeteh” se dokončno izkristalizira subjektivnost samokritičnosti, izvirajoče iz želje  po uravnoteženem in uravnanem sobivanju, ki nas z vsemi konsekvencami nazadnje pripelje do sukcesije v razvoju individuuma. Nekateri avtorji navajajo, da gre pri tej pesmi za navaden SMS, v katerem avtor dekletu sporoča, da je vendarle našel neko pomembno potrdilo o plačilu, ki je ob njenem obisku slučajno ostalo pri njem in je že kazalo, da je končalo v smeteh in da je za vedno izgubljeno. Tako preprosta razlaga je za pravega poznavalca in resnega bralca seveda nesprejemljiva.

PLANKTONRIMA

Tehta petdeset tank ton,
znatno lažji je planktón!
Za vedno vsak naj tank potone,
medtem ko plankton morske cone
še naprej naj naseljuje,
ponoči svet razveseljuje!

Spesnil pesem to sem zanjo,
za prijateljico Anjo,
a lahka ni bila naloga,
saj plankton je beseda toga.

V pesmi Plankton gre več kot očitno za izziv najti rimo na besedo plankton. Avtor na moderno subjektivističen način prepleta globinsko in romantično strukturo in nam jo v duhu preboja globine neposredno postreže  quidquid latine dictum sit, altum viditur .

 

ROMAR

Kdor hodi na božje poti
po lepi tej slovenski prsti,
po hrbtu se silno poti,
lahko ga tud’ tiščijo prsti.

Vendar naj le hodi vedro,
švic pa zliva naj v vedro.
Boljše kot peš pa je ježa,
z njo si hitrejši od ježa.

Vsak bi romal tja do Rima,
važno je le, da se rima!

POLNOLETNA

Dosegla zdaj si polna leta,
bodi zdrava, žívi polno,
za dobre ideje bodi vneta,
zatri v kali vsako bolno.

 

 

 

VIHARNIK

Če pod gromom silnim vzklije
in vihar ga ne ubije,
ko v kamen zvrta korenine,
pod bičem zlepa ne premine.

PIHALEC

Ponoči padel sem v zasedo
s policistko mrkogledo:
“Kontrola to je dokumentov!”
Prestanem jo brez incidentov,
sem s čistim grlom mirno dihal
in nula nula sem napihal.

 

ČELADAR

Vsi vemo, da ni glava žoga,
ki bi metal jo ob tla,
pomembnejša je njena vloga,
največjo vrednost cela ima.

Varuje naj ti jo čelada
vedno, ko si na kolesu –
naj sonce je al dež naj pada,
v tagmašnem gvantu ali dresu!

Okoliščine nastanka vseh pesnitev še niso raziskane. Prof. dr. Vasilij Lukanc dela s polno paro.  Hvala za razumevanje.

JESENSKA PRIPOVED

Gole bukve in jeseni,
mraz nas v kosti že reže,
zdaj prišel je čas jeseni,
ko zapro se listne reže.

VRT

Tam ob hiši sredi vrta
na dobri rodovitni prsti
vrtnar v zemljo luknje vrta,
od pajsarja ga žul’jo prsti.

 

AZIL

Na hribu tam stoji hotel,
v sobi 6 ima predal,
bi skriti jaz se v njem hotel,
da ne bi kdo me njim predal.

 

VRTNAR

Gre glas prek Vojvodine Kranjske:
princesa mlada nudi krof!
Kako do te slaščice sanjske,
uspel bo princ, baron al grof?

Na lov se divje zapodijo,
jim mar je bil princese čar,
a vsi se v gozdu izgubijo,
desert dobil je njen vrtnar.

 

ALI ALI

Možnosti dve sta na dlani edino,
če ciklusa konec bolijo te joški:
teta prihaja s Krvavca v dolino
ali k počitku odhajajo vložki!

POSTAVITVE

Divje vihram skozi življenja zamete,
prelagam predmete na druge predmete.
Postavim to tja in postavim nazaj
z elanom, ne z obrazom kislim,
ne vprašam nič, čemu, zakaj,
nisem tu zato, da mislim.
Danes sem se urezal v prst,
a jaz ob tem ostanem čvrst!
Je le tista garnitura prava,
ki pod kožo je krvava!

Bralca pesem Postavitve vakuumizira med dvom in nerazumevanje. Oboje izgine, ko se v sklepnem dejanju v prostor integrirata akt ureznine in stanje neomajne čvrstosti rezu navkljub. Ob dejstvu, da je avtor v unškem obdobju ustvarjanja nekaj časa v resnici delal v proizvodnji oblazinjenega pohištva, lahko upravičeno domnevamo, da je v proizvodnem procesu nastanka sedežne garniture utrpel poškodbo, katere krvavo sled tapeciranje v nadaljevanju enostavno prekrije. V prvem delu pesmi avtor zagotovo nakazuje sledenje navodilom za delo kljub zavedanju sizifovstva tega početja. Prispodoba »postavljanja predmetov na druge predmete« je nedvomno preslikana iz ene epizod znamenite angleške humoristične serije, v kateri je introdukcija ministrstva za postavljanje predmetov na druge predmete služila prezentaciji učinkovitosti države. To trditev podkrepi tudi uporaba malone nihilistično niansirane sintagme »nisem tu zato, da mislim«. Namreč , direktor in lastnik tvrdke naj bi bil po trditvah avtorjevih takratnih sodelavcev upokojeni častnik armade, ki ji je avtor nekoč eno leto služil, uporabljena sintagma pa je bila eden njenih pomembnejših postulatov, tako da njena umestitev v verz pesem žlahtno ratificira.

MLADOPOROČENCEMA

Prišel si danes ti do žene,
ljubezen naj naprej te žene!
In ti postala si nevesta,
kako vesel sem, sploh ne vesta.

 

ZAPRTJE

Ob črevesni flori revni,
ko te v trebuhu zvija,
sprostijo se sistemi cevni,
če je zraven poezija.
Dan prešeren ti želim,
naj se sliši prdca dim.

PODSTREŠJE

Ko prepolna je podstreha
in motit te začne nered,
vse skupaj brez občutka greha
odrini v pozabe klet!

Ker klet in streha blizu nista,
podstreha ti ostane čista.

MARATONEC

Zakaj tekač na dolge proge
ne smel bi zaužiti droge,
če rad bi še hitrejši bil
in z malo sreče zmagal živ!

Okoliščine nastanka vseh pesnitev še niso raziskane. Prof. dr. Vasilij Lukanc dela s polno paro.  Hvala za razumevanje.

RECEPT

Zdravje trdno za rokav držite,
čimveč tegobam se ognite,
gibajte se, jejte zdravo,
ohranite si trezno glavo-
da lep v letu vsak bo dan,
se treba je potrudit zanj!
Zdrav duh telo naj oblikuje,
naj nič vam zdravja ne nagloda,
še mnoga leta naj se čuje:
»Sonce, voda, zrak, svoboda!«
Naj dan bo sončen ali kisel,
nameni komu lepo misel!

SLAVLJENEC

Slučajno včeraj sem izvedel,
da bliža vaš se rojstni dan.
Vdihnil sem in doli sedel,
naredil sem sledeči plan:

čestital bom, zakaj bi ne,
kar v verzih, pač poet:
želim vam zdravja še pa še
in rečem, še na mnogo let!

OTORINOLARINGOLOG

Ni nos-uho-grlo težavam vsem kos!
Za take, ki venomer vihajo nos,
ki vtikajo nos svoj povsod in še čez,
za tiste, zaljubljene tja do ušes…

In tak, ki stvari že do grla je sit,
ki je, da ne sliši, v pesek zarit,
ki vedno povsod na ušesih sedi,
pred ozkim si grlom zatiska oči,

ki grlo si suho zaliva močnó,
ki voda v grlo mu teče zelo…
Naštetim ne more pomagat’ zares,
moral kdo drug bo poseči vmes.

 

RAZGOVOR ZA DELO

Hočem vas prepričevati –
najboljši sem med kandidati!
Najprej naj vas vse pozdravim,
potem na kratko se predstavim.

Sem gozdarstva inženir
zgodnjih tridesetih let,
uglajenih sem manir
in nisem v kalupe ujet!

Da želeno stvar dosežem,
v borbo grem z duhá ostrino
in šele k počitku ležem,
ko začutim bolečino.

Cvet ideje rad oplajam,
kot čebela tudi pičim,
a delaven ob tem ostajam,
nikogar s pikom ne uničim.

Ko plodovi dozorijo,
lepo utrgati je sad,
predelam ga z metodo bio
v eno boljših marmelad!

Vaša zdaj je odločitev-
mojega krompirja tovor,
ali gre v koš pesnitev
ali pridem na razgovor!

Dokazano je, da je pesem natala kot prijava na zaposlitveni oglas zelo znane oglaševalske agencije. V svojem oglasu, v katerem so poleg povpraševanja po svežih kreativnih delovnih močeh hoteli prikazati tudi svojo kreativnost, so v besedilo razpisa vrinili risbico čebele, simbola pridnosti , risbico sadeža – plod dela, marmelado kot nekaj vrhunskega na koncu, sličico pipca – ostrino duha, raketo – ideja, ki šine visoko in krompir, ki ga je pesnik razumel kot simbol sreče v smislu “imaš pa res krompir!” . Avtor je ravno v tistem času končal pripravništvo na Zavodu za gozdove Slovenije in ostal prepuščen sam sebi na nekem drugem, veliko ljudem zelo znanem zavodu. Odločil se je, da se na oglas prijavi in da se prijavi na kreativen način – risbice iz oglasa je, kakor jih je videl sam, uporabil v prijavi v verzih. Ni znano, zakaj v prijavi ni uporabil rakete. Oglas je vsem prijavljenim na razpis obljubljal tudi darilo – majico oglaševalskega podjetja. Povabila na razgovor ni bilo, majice tudi ne. Mogoče je bila kriva raketa.

 

DAN ŽENA

Dekleta, ženske, žene, mame!
Čestitam vam za 8. marec
in brez pretirane galame
na zdravje dvigam vam kozarec!

NOVO LETO

Ve le malokdo, zakaj,
a tak pač ta je običaj,
da dobre želje se izreka,
ko staro leto se izteka.

Izpolni naj se moja želja:
srce naj polno bo veselja!
Čeprav kdaj kakšna stvar te zvija,
naj leto to bo poezija!

Želim ti zdravja in uspeha,
pot do njih te naj ne upeha,
nihče naj te za nos ne vleče,
pod noge pa polen ne meče!

LETOS BOM DIPLOMIRAL !

Najprej so bile besede
in nič besede so postale,
ostale so le sence blede,
ki sile so naprej jih gnale.
Se vedno znova so rodile
še enkrat, dvakrat, trikrat, stokrat,
a vedno so jih ugonobile
neznane sile mi do tokrat,
ko led debel so le prebile,
pod sabo dvome, skepso zmlele,
se dodobra zdebelile
in obstale čvrste – ZRELE!

Upravičena je domneva, da je pesem nastala po n letih, ko je bil avtor z vsakim novim letom trdno prepričan, da bo diplomiral tistega leta. In nekega leta, tik pred silvestrovim je ta dolga leta pričakovani “Letos pa bom!” le nastopil.

ZAHVALA

Mi tuja reč bila je trajnost,
se večkrat mi je zdela skrajnost,
kot bruc se nisem spraševal,
kdaj se študij bo končal.

Kmalu konec bil bi skoraj,
a volja je bila od zgoraj,
da slej ko prej bo fant gozdar,
čeprav morda že malce star.

Leto je dva tisoč štiri,
krog se inženirjev širi,
je študija petnájsto leto,
ko trajnost zagovarjam vneto.

Trajnost vodi neka pot,
križišče mnogih je usod,
ime nje trajnost v zvezde kuje,
saj pot se Večna imenuje.

Hvala vsem, ki ste verjeli,
podpirali me, razumeli!
Čaše dvig na vaše zdravje,
obeta se veliko slavje!

Pesem Zahvala bralca s točno odmerjenim ritmom in brezhibno skrojeno rimo sicer  osupne, po drugi strani pa nas ob prvem branju pusti žejne smisla oziroma sporočila. Situacijski preplet študija, trajnosti, usode, večnosti in hvaležnosti, lebdeč v praznem prostoru ukoreninjenosti smisla, po razkritju treh  med seboj nepovezanih dejstev ob drugem branju eksplodira v inštalacijo kolosalnih razsežnosti. Avtor je, študent prvega letnika gozdarstva,  leta 1992 gredoč s kolesom na izpit, doživel hudo prometno nesrečo, na kar nakazuje v začetku druge kitice. Drugo pomembno, a negozdarjem neznano dejstvo je, da je načelo trajnosti v slovenskem gozdarstvu temeljno načelo, pomeni pa, da mora gozd trajno izpolnjevati vse funkcije – proizvodne, okoljske in socialne. Avtor v pesmi trajnost sicer parafrazira na nivo časovnega trajanja nekega obdobja namesto trajanja nekega stanja brez prekinitve, kar je sicer ideja načela trajnosti. Tretje dejstvo pa je, da se Oddelek za gozdarstvo nahaja na Večni poti. Šele osvetlitev teh dejstev  Zahvalo zlije v emocionalno nabito izpoved, ki pa je stanje nadčutnega prvič in edinokrat dosegla v trenutku, ko je avtor na dan zagovora svoje diplomske naloge po razglasitvi rezultatov prosil za besedo in pred številčnim avditorijem in izpitno komisijo pesem zrecitiral kot zahvalo vsem, ki so z ljubeznijo, potrpežljivostjo,  razumevanjem in podporo kakorkoli pripomogli, da se je študij uspešno končal. Iz vsega našetega lahko utemeljeno sklepamo, da se je avtor za to obliko zahvale odločil v želji zahvalo narediti drugačno kot je to običaj in tudi v strahu, da bi ob naštevanju vseh, ki si zahvalo zaslužijo, koga pozabil omeniti. Pesem je kot taka tudi natisnjena na uvodni strani avtorjeve diplomske naloge.

SELIVKE

Škrjanci dragi, zdaj sosedi
vaši kmalu bodo Švedi,
križ rumen na modrem polju
dal žig bo novemu okolju.

Dežela Volva, Scanie, Saaba,
kjer še zdaj odmeva Abba
in dom je Pike Nogavičke,
vabi k sebi nove ptičke.

Škrjanci tja so odleteli,
veselo tam bodo žgoleli,
najlepše vse vam vsi želimo,
zmag se vaših veselimo.

Če kdaj vas zgrabi domotožje
najboljše knjiga je orožje –
ko preseda vam okolje svensko,
preprosto kuhajte SLOVENSKO.

Dejstva, da se ptice iz družine škrjancev, ko pritisne mraz, selijo na jug oziroma v toplejše kraje in ne na daljni sever, ni mogoče spregledati ali zanikati, pesem Selivke pa nas potiska prav v to. Na prvi pogled paradoksalna in zavajajoča vsebina pa doživi transformacijo smisla ob predpostavki, da avtor v pesmi morda ne govori o pticah iz družine škrjancev, temveč o pticah družine Škrjanc. Pesem v trenutku adoptiranja te hipoteze kulminira v z emocionalnim in domoljubnim nabojem prežeto slovo ob začetku novega poglavja v življenju družine Škrjanc. V želji, da jim ob odhodu na Švedsko za daljše obdobje za popotnico podarijo nekaj uporabnega in izvirnega, so prijatelji stopili skupaj, se dogovorili za nakup knjige Kuhajmo slovensko, Vasleta pa poprosili za posvetilo v verzih.

NOVICA

Počaščen sem ob izbiri
sina tvojega Andreja,
če lahko izbral bi štiri,
to bi šele b’la trofeja!

Naj živi ta bralna značka,
ki pesmi take tolerira,
kjer deklica v jutru sračka
in praskanje ni jajčk ovira!

Zaradi večnivojske predstavnosti pričujoče pesmi pride do izraza  subjektivna razsežnost. Navidezna introspekcija z refleksivnim premagovanjem inertnosti pesmi same dopusti blokado temelja v trenutku zaznave utemeljeno slutenega  spoznanja, da gre za pesem, ki jo je Luka Vasle napisal kot odgovor na novico, da je Andrej, sin Vasletove gimnazijske sošolke Nataše, za bralno značko zrecitiral njegovi  pesmi Majsko jutro in Trpljenje mladega pripravnika.

 

 

ŽE VESTE?

Lepo je pesem podariti,
osebi dragi verz zvariti!
Za krst, poroko, rojstni dan,
goreč izkaz ljubezni zanj,
za izpolnjene njegove sanje,
oči ujeti njene vranje,
kot boter birmancu ob birmi,
prijetnemu kolegu v firmi,
staršem ob poroki zlati,
abrahamu tik pred vrati,
očetu, materi, bratrancu,
Lojzetu, Marički, Francu,
ženi enega od bratov…
ni konca listi kandidatov.
Lahko pesnitev je zahvalna,
če rečete, bo pesem žalna,
napišem tragično baladno,
po želji do neba osladno,
pesem smešno, dolgo, kratko,
zateženo ali sladko,
življenjsko zgodbico v rimi,
pesem o ledeni zimi,
lahko je vrtiljak otroški,
lahko, če hočeš, oda joški,
pesem o napeti koži
ali odcveteli roži-
skratka, ni na svetu teme,
ki delala bi mi probleme.

Če rima moja vas prevzame,
se hitro obrnite name!
Utrinek moje poezije
bo take teže, da vas zvije!

 

 

BOTER BIRMANKI

Prejela danes si Modrost,
do Umnosti naj ta bo most,
poda Spoznanje naj ti Moč,
da vedno dan preseže noč.

 

STARI GREHI NE ZRJAVIJO

Čelistki Tanji od čelista,
ki ni takrat obrnil lista.
Za istim pultom sva sedela,
najraje bi takrat me zmlela.

Ni zmlela me, ni nič dejala,
je s koncerta odvihrala
in srečala se več nikoli
nisva ne v kulturi ne na troli.

Let petindvajset je minilo,
ko cello, krasno to glasbilo,
spet najine poti prekriža
in k njenemu moj pult približa.

Da greh zbledel je, up je prazen,
zaslužena sledi mi kazen –
v Cvetličnem valčku svoj je lok
zapičila mi v desni bok!

Vse kaže, da gre za pesem, napisano konec leta 2012, ko se je Vasle po štiriindvajsetih letih vrnil v orkester. Kljub poudarjeni abstrakni naravnanosti sporočila pesem presenetljivo jezikovno prožno, prepričljivo in zavezujoče posrka našo pozornost in jo v veliki meri uspe tudi zadržati do samega konca, ko se na bolečino občutljiva koža ali, gledano z druge strani, privlačna medtelesna dolžina, z neimenovano metafizično eleganco in panteistično vsenavzočnostjo odreče maščevanju, do katerega pa na nezavedni ravni in nehote po daljšem obdobju domnevno pride. Pesnik je namreč v pesmi Stari grehi ne zrjavijo opisal izkušnjo iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil, dijak 3. ali 4. letnika gimnazije, čelist v Simfoničnem orkestru Domžale Kamnik. Na novoletnem  koncertu si je notni pult delil s čelistko Tanjo, takrat študentko violončela. Njegova naloga je bila, da, ko pride čas za to, obrne note. Tega ni storil, ker se je med igranjem izgubil, in ni vedel, da je čas za obrat že prišel. Note je besno obrnila Tanja, vtis je bil, da se jeza ni polegla vse do konca koncerta, čeprav je pesnik v nadaljevanju note obračal pravilno. Po koncertu se s Tanjo nista videla nikoli več, 24 let kasneje pa sta se spet srečala – pesnik se je orkestru pridružil ponovno. Naneslo je, da sta na novoletnem koncertu spet sedela za istim pultom, med Cvetličnim valčkom iz Hrestača pa ga je v resnici sunila, ne v bok, temveč v stegno. Pesnik je točko vboda zavoljo rime prenesel na bok. Seveda ni šlo za maščevanje, Tanja se dogodka z neobračanjem not izpred četrt stoletja ni niti spomnila, pesnik pa ga je z njemu lastno narativno metaforično govorico, potopljeno v svetovljanskost in razpršenost časa osvežil in opisal v posvetilu v knjigi – svoji prvi pesniški zbirki, ki jo je v naslednjih dneh podaril nekoč besni čelistki, zdaj svoji dragi prijateljici.

RAZSVETLJENJE

Svobodna naj zavest bo, čista,
areno mračno zapustimo,
travmo v roke specialista-
okove mraka z njim zdrobimo,
razum brez misli čist naj vstane,
izbruh svetlobe naj zadane!

 

ZOBOZDRAVNIKOVO VOŠČILO OB NOVEM LETU

Spoštovani pacienti,
prišli voščila so momenti!
Seveda vam privoščim zdravje,
da s srečo združimo ga, prav je!
A glavno je za vas in nas,
da pacient si vzame čas!
Zob si naj ne zanemarja,
ne bo naj škoda mu denarja!
Naj najboljše le zahteva,
zob v porcelan odeva,
najboljše hoče naj proteze,
če zob naprej mu vztrajno leze,
najboljšo plača naj storitev,
da trdna bo mu ozobitev!
Naj karies vam bo neznanka,
za nego volje naj ne zmanjka,
naj vas ne popade jeza,
če zašklepeta proteza!
V letu novem ki prihaja,
zobovje vaše naj še traja,
ruvanje naj bo izjema,
ne vašega dentista vnema!
Bognedaj, da kot zamah
spodseka koga vaš zadah!

 

ADIJO

Hoteli smo za srajco zbrati
in eno ali dve kravati,
da boš lep v službi novi
v kakšni fensi ustanovi.

A ker lep si fant že po naravi,
kravata pa človeka davi,
rekli smo si, kakšna srajca,
nabavi kaj, kar ženo rajca.

 

 

 

KVA?

Takrat si rojstni dan imela
ko moja te je ost zadela,
ko rekel sem ti, da si tečna?
Namest´ da rekel bi, da večna
sreča, zdravje naj bo s tabo,
z besede grde uporabo
ta lep pokvaril sem ti dan!
Odpuščánja prosil bom zaman?
Andreja H., daj oprosti,
želim ti zdravja, sreče dosti,
predvsem pa, jasno, dosti smeha,
ta nikol´ se naj ne neha!
Vse najboljše ti želim, Andreja,
neskončna naj bo smeha preja!

 

MALICA

Kruh in zenf sem tvoj si nudil,
če ne bi si ga, bi se zgrudil.
Mi malica je energijo dala,
zato ti, Aleksandra, hvala!

Luka, lahko bi tudi pašteto jedel!

Slastna je bila pašteta,
sem tudi to z veseljem jedel,
a mesne industrije cveta
ni zlog mi v gornjo pesem sedel.

Okoliščine nastanka vseh pesnitev še niso raziskane. Prof. Vasilij Lukanc dela s polno paro.  Hvala za razumevanje.

 

MORSKI PES ANTON REŠI LADJO

Nas zmota strašna ima v oblasti,
da morski psi so vsi pošasti,
a mnogo več jih je prijaznih,
Anton je eden bolj opaznih.

Nekoč večer je nad gladino
prebujal zlato mesečino,
k počitku je Anton že legel,
ko klic je na pomoč prestregel.

Razburjeno poroča radio,
da hud vihar zajel je ladjo,
ta s pokvarjenim motorjem
bori se s podivjanim morjem.

Junak Anton v hipu vstane,
pospravi spalne bokobrane,
si črtasto pižamo sleče
in že drvi na kraj nesreče.

Zagleda ladjo v daljavi,
ki res v veliki je težavi –
jo divje meče levo-desno,
stanje je že sila resno.

Antona potniki spoznajo,
vpijejo mu čez ograjo:
»Anton prijazni, reši nas,
prišel do nas si zadnji čas!«

Anton približa se plovilu,
tam vidi le ljudi v civilu,
nobenega posadke člana,
ne vidi niti kapitana!

»Je zbežal z ladje kapitan,
z rešilnim čolnom šel je stran.
On je kriv te naše drame,
je pustil nas na morju same!«

»Vrzite vrv«, Anton zavpije,
okoli repa jo ovije.
Potegne ladjo z vso močjo
gre v boj z viharjem in nočjo.

Že jutro si oči je melo,
ko izmučen ladjo belo
Anton privleče v pristanišče,
ji varen tam privez poišče.

»Na vrsti zdaj je kapitan,
pošteno on bo kaznovan
za to zavrženo dejanje!
Čutil bo kosti hreščanje!«

To reče in zalet vzame,
na vse škrge zrak zajame,
na lov kot blisk iz luke švigne
na smrt ob tem splaši tri lignje.

Ur le nekaj je minilo,
ko že zagledal je plovilo –
v čolnu kapitan sedel je,
mornarske pesmi glasno pel je.

Čolnu se Anton približa,
hitrost na minimalno zniža,
kot senca tiho podenj smukne
od spodaj z vso močjo ga rukne.

Čoln v hipu se obrne,
kapitana val zagrne,
črno žrelo ga objame
in nekaj zob ga pikne v rame.

Začne zapirati zdaj gobec
Anton, prijazni ostrozobec,
vsak trenutek je temneje,
se konec bliža vse hitreje

Tiho kapitan zajoka:
»Postal del dnevnega obroka
strašne ribe bom. O, bedno,
v njej izginil bom za vedno.

Anton, zverina spoštovana,
ne bi rad bil tvoja hrana,
daj priložnost mi vsaj eno,
rad popravil bi storjeno!«

Anton razmisli in ga vpraša:
»Veš, kako se kapitan obnaša,
ko pokvari se plovilo?
Se to še kdaj bo ponovilo?«

»Največja jaz nesnaga bil bi,
če tak pobeg še kdaj storil bi!
Takoj v tvoje žrelo ležem,
če to še kdaj storim! Prisežem!«

Ni Anton z očesom trenil,
ko čeljusti je razklenil
in sočasno z njih razmikom
porinil v morje ga z jezikom.

»Zdaj na hrbet se povzpni mi,
plavuti dobro se oprimi!
Ne bom še vate zob zapičil,
če se vsem boš opravičil!«

»Anton, storil bom to odkrito!
Zaupanje je vame ubito
in vse na svetu tem storim,
da si nazaj ga pridobim!«

Odplavata v pristanišče –
možakovih dejanj sodišče,
kjer potniki so ju čakali,
o razpletu modrovali.

V luko kmalu sta prispela,
takoj se sodba je začela.
Izreče kapitan kesanje,
a sprva žvižge zgolj požanje.

Ko pa reče poslušalcem,
da zdaj odhaja k reševalcem,
žvižganje v aplavz se zlije,
da mož postal bo, up vzklije.

In res – pridruži se obalni straži!
Na morju, v lukah in na plaži
rešuje izmučene plavalce
in odpihnjene jadralce.

Anton veselo si oddahne,
na morje jo odprto mahne,
v globini tihi oceanski
čaka ga počitek sanjski!