PRAVLJICE IZ LUKE,

Muzej

Latinski rek pravi, da se pesnik rodi, govorec pa naredi – Poeta nascitur, orator fit. Lord Byron je trdil, da mora biti človek, da postane pesnik, zaljubljen ali nesrečen. Pesnik Luka Vasle se z obema trditvama strinja, dodaja pa svojo – da človek postane pesnik, mora imeti časa na pretek.

Luka Vasle se je kot pesnik rodil leta 1990 med služenjem vojaškega roka v nekdanji skupni državi. Vojaški rok je kot kuhar služil na malo obljudenem  Žirju, otoku na obrobju Kornatov, kjer je imel ogromno časa. V vojaški postojanki, hišici, v kateri ni bilo oficirja, kjer so za razsvetljavo služile sveče in je bila od edine vasi na otoku oddaljena uro in pol hoda, je kot kuhar skrbel, da je bilo vseh 6 mornarjev sitih in da so dobro jedli. Kljub temu, da je naloge kuharja opravljal vestno, mu je ostajalo časa na pretek. Viške časa je med drugim izkoristil tako, da je začel pesniti in domov pošiljati pisma v verzih. Pred vami je pesem Žirjanski sonet, ki jo kljub dejstvu, da ne gre za sonet v pravem pomenu besede in da je rima mestoma še precej oglata, vsi vidnejši literarni zgodovinarji štejejo za rojstvo pesnika:

ŽIRJANSKI SONET

Mornarček

Luka Vasle, novorojeni pesnik

Za začetek lep pozdrav,
saj si mislite, čigav.
Če pa ne, pozdrav je z Žirja,
od tistega, ki dan na dan
po kruh in pošto dirja.

Vreme tu je jasno,
tako imam se krasno,
malo piha tudi jugo –
oh, kaj bi si še želel drugo.

Pet je mescev mimo,
pregurali smo zimo,
v dokaz, da ni drugače, naj povem,
da iz lukenj so prilezle kače.

Ampak jaz, ko gledam tele kače,
se sigurno ne userjem v hlače,
jaz ostanem mož,
kajti to je le navaden gož

in kje bi našel se kreten,
ki ne ve, da gož ni nič strupen
Žvali naslednje vrste pa je le za mušter,
ta žival se imenuje gušter.

Kaj pa vrane?
Teh je dosti, saj dovolj je hrane!
Veste česa je še dosti?
Kosov, ki so stalni gosti!

Otoku pa potreben je vsaj en dober strelec,
tu namreč močnó se je namnožil prelec.
Požrli bodo vse borovce,
zato se naj pokliče lovce!

Toliko o teh čudeh,
zdaj pa nekaj o ljudeh!

Željko B., starejši vodnik,
je včeraj skoraj bil ob modnik!
V vasi je preveč popil in domov grede
(v kasarno) si glavo je razbil.

Ante, Mate in pa Šime, to so trije dedki,
katerih so zobje že silno silno redki.

Maskota Žirja pa je Ante,
ki resnično ni pri pravi,
vestno preiskuje kante
in se s kozo onegavi!

Močno pomembna tu je Bepa,
njen opis – vse prej kot lepa.
Ko pripluje ladja, ona pridrvi
in zaveže vse vrvi, da se ladja umiri.

V trgovini Ružica kraljuje,
z nami ona tam trguje.
Toliko o tem na kratko,
do tu mi šlo zelo je gladko.

Za konec pa še želja:
Čeprav še vedno sem na Žirju,
obiska nič se ne sramujte
in kaj kmalu pripotujte!

Druga, tudi pomembna pesnitev iz obdobja rojstva pesnika, je Balada o puranih, ki je prav tako nastala na Žirju. Balado in okoliščine njenega nastanka najdete v Hiši poezije.

Po končanem služenju je začel študirati gozdarstvo, pesniški opus se je večal in leta 2007 je izdal prvo samostojno pesniško zbirko V osemdesetih verzih okoli sveta. Leta 2013 je izdal otroško slikanico Morski pes Anton, v začetku junija 2014  pa je izšla nova pravljica v verzih, Pijana smrt ali Vinogradnik Tomaž je zamočil.